Predstavljajte si, da tržnico za trenutek vidite, nato pa z zaprtimi očmi poslušate prodajalce, ki ponujajo svoje izdelke, šušljanje vrečk, zvok koles na vozičkih za hrano, oddaljene zvoke ljudi, ki klepetajo in barantajo, zvoke avtomobilov na cesti ob spomeniku in na Zmajskem mostu. Nevidna roka vas vodi, počutite se varno. Premikate se med stojnicami, tu in tam dobite v roke kak kos sadja in zelenjave, izmenjate par stavkov s prodajalcem v vašem jeziku, mestoma tudi okušate slastne koščke, ki vam jih velikodušno in dobrovoljno ponudijo. In ne samo to; kako dobro vonjate zelene izdelke, jabolka, včasih se priplazi vonj jagod, mestoma pa mimogrede vskoči kak parfum mimoidočega. Vsi ti vonji se prepletajo in mešajo z zvoki in s tipom, ko se premikate med stojnicami. Nekdo vam stisne roko v pozdrav, ta dotik si boste zapomnili vse življenje. Ne vidite človeka. Samo začutili ste njegov značaj v nekaj sekundah. To je Ljubljana, ljubljanska tržnica. Topli ljudje, sočni izdelki, mešanica barv, okusov, vonjev, zvokov ... Malo naprej, ko prehodite kar nekaj metrov ob vrvežu mimoidočih, za katere čutite, da opazijo vaše posebno potovanje; tu in tam se kdo obregne, da bi se tudi sam pustil tako razvajati.. Nato (če je petek) začutite še večjo gnečo, mešanico tujih jezikov, toplih vonjev po hrani, vohate pečeno meso, začimbe z vseh koncev sveta, slastne vonjave in zvoke loncev in kuhalnic, pokrovk, šumenje embalaže in veliko veliko glasov, besed, vzklikov... Vonjave v vas vzbudijo lakoto. Čas je za kosilo. Sonce vas greje v glavo, čutite toploto in tople močne vonjave. Nato naenkrat sprememba. Vrata, stopnice navzdol. Zaveje mraz. Začutite hlad, močan hlad, in vsi zvoki močno odmevajo. Čutite hladne materiale okoli sebe in močan vonj po ribah. Kot bi vstopali v hladilnik. Vstopili ste v ribarnico...Tako nekako bi čutno doživeli senzorialno vodenje po tržnici.